V začetku februarja je novi ameriški finančni minister Scott Bessent podal izjavo, da bo ameriška vlada v naslednjih 12 mesecih “monetizirala premoženjsko stran bilance ZDA”. Ta napoved, podana v kontekstu financiranja novega državnega premoženjskega sklada, je sprožila ugibanja, da bi lahko vlada razmislila o revalorizaciji svojih zlatih rezerv—ukrepu, ki bi lahko imel daljnosežne posledice za finančne trge in ceno zlata.
Revalorizacija zlata in njen morebitni vpliv
Zlate rezerve ZDA so trenutno vrednotene po zastareli zakonsko določeni stopnji 42 dolarjev na unčo, ki je bila določena leta 1973. Če bi jih Ministrstvo za finance revaloriziralo oziroma na novo ovrednotilo po trenutnih tržnih cenah – približno 2.800 dolarjev na unčo – bi to povzročilo znatno povečanje premoženja zakladnice, kar bi lahko v Državni splošni račun (TGA) prineslo približno 800 milijard dolarjev. Ta kapitalska injekcija bi lahko zmanjšala potrebo po dodatni izdaji državnih obveznic, čeprav bi zadostovala le za manj kot dva meseca vladne porabe, ki letno presega 7 bilijonov dolarjev.
Finančni trgi so se na ta ugibanja hitro odzvali, cene zlata pa so se povzpele blizu 3.000 dolarjev za unčo. Investitorji in analitiki sedaj ocenjujejo verjetnost takšne poteze ter njene širše posledice za monetarno politiko, inflacijo in neodvisnost fiskalnih oblasti.
Vir: Jewelry Quarter Bullion, 2025
Graf gibanja cene prikazuje izrazit skok v začetku februarja, ko je novi ameriški finančni minister Scott Bessent s svojo izjavo o monetizaciji premoženjske strani bilance ZDA spodbudil špekulacije o morebitni revalorizaciji zlatih rezerv—ukrepu, ki bi lahko imel pomembne in dolgoročne posledice za finančne trge ter prispeval k nadaljnji rasti cene zlata.
Tri možne poti monetizacije premoženja
Da bi bolje razumeli Bessentove besede o “monetizaciji ameriškega premoženja”, je Mark Cabana iz Bank of America preučil različne elemente bilance stanja, ki bi jih bilo mogoče ovrednotiti ali prodati. Identificiral je tri glavne možnosti:
Ameriška vlada razpolaga z več kot 1,3 bilijona dolarjev oprijemljivega premoženja, pri čemer Ministrstvo za obrambo (DoD) nadzoruje skoraj 65 % teh sredstev. Vendar je prodaja PP&E malo verjetna zaradi pomislekov glede nacionalne varnosti in kompleksnosti postopka, ki bi zahteval odobritev Kongresa. Poleg tega bi morali biti prihodki iz prodaje uravnoteženi z vladnimi izdatki, kar pomeni, da ta pristop ne bi nujno pripomogel k zmanjšanju proračunskega primanjkljaja.
Ameriška vlada ima pomembne deleže v državno podprtih podjetjih, kot sta Fannie Mae in Freddie Mac, ki so konec proračunskega leta 2024 znašali približno 339 milijard dolarjev v obliki prednostnih delnic. Prodaja teh deležev zasebnim vlagateljem bi lahko ustvarila prihodke, vendar bi proces privatizacije teh institucij trajal več kot eno leto, kar je v neskladju z nujnostjo, ki jo je nakazal Bessent. Poleg tega je vladno jamstvo za hipotekarne posojilne vrednostne papirje dodatna ovira za izvedbo tega scenarija.
Med vsemi možnostmi je revalorizacija zlata potencialno najbolj učinkovita. Ameriška vlada trenutno drži 11,1 milijarde dolarjev v zlatih in srebrnih rezervah, vendar je ta vrednost osnovana na zastareli statutarni stopnji. Če bi bile te rezerve ovrednotene po trenutni tržni vrednosti—688 milijard dolarjev—bi to občutno povečalo premoženje Ministrstva za finance. Kljub temu ostajajo pravne nejasnosti glede tega, ali lahko finančni minister enostransko določi novo vrednost zlata. Zakon, ki ureja vrednost zlatih certifikatov (31 USC 5117), vključuje določbo, ki s predsedniškim odobrenjem omogoča prilagoditev vrednotenja, vendar ni jasno, ali bi jo bilo mogoče uporabiti za revalorizacijo zlata na tržno vrednost.
Posledice za monetarno in fiskalno politiko
Revalorizacija zlata bi imela globoke učinke tako na bilanco Ministrstva za finance kot na bilanco Federalnih rezerv. Premoženje Ministrstva za finance bi se povečalo za novo vrednost zlata, hkrati pa bi se obveznosti povečale zaradi izdaje dodatnih zlatih certifikatov Federalnim rezervam. Obenem bi se bilanca Federalnih rezerv razširila, saj bi bili ti certifikati knjiženi kot premoženje, finančna sredstva pa bi bila nakazana v Državni splošni račun.
Ta ukrep bi v finančni sistem vnesel veliko likvidnosti, kar bi lahko povzročilo inflacijske pritiske in spremenilo dinamiko obrestnih mer. Prav tako bi lahko omajal percepcijo neodvisnosti monetarne politike, saj bi bil videti kot nekonvencionalna oblika fiskalnega spodbudnega ukrepa. ZDA že desetletja niso revalorizirale zlata, verjetno zato, da bi se izognile nestabilnosti na trgih in ohranile jasno ločnico med fiskalnimi in monetarnimi organi.
Posledice za zlato in svetovne trge
Kljub negotovosti je špekulacija o revalorizaciji zlata že vplivala na trge, pri čemer so se cene zlata povzpele na skoraj 3.000 dolarjev za unčo. Analitiki ostajajo razdeljeni glede verjetnosti takšne poteze. Bank of America meni, da je verjetnost nizka, pri čemer navaja pravne ovire in skrb za tržno stabilnost. Vendar pa Trumpova administracija slovi po hitrem in disruptivnem sprejemanju politik, kar povečuje možnosti za presenetljivo odločitev o spremembi vrednotenja zlata.
Če bi do revalorizacije zlata prišlo, bi lahko imela posledice, ki segajo daleč onkraj vladnih financ. Povišanje uradne vrednosti zlata bi verjetno še dodatno dvignilo cene plemenitih kovin ter koristilo tudi sredstvom, kot je Bitcoin, in drugim surovinam, ki bi lahko bile prav tako na novo ovrednotene. Hkrati bi globalni vlagatelji ponovno ocenili svoje poglede na ameriški dolg in stabilnost dolarja ob tako nepričakovanem ukrepu.
Fannie Mae (Federal National Mortgage Association – FNMA) in Freddie Mac (Federal Home Loan Mortgage Corporation – FHLMC) sta ameriški vladni podjetji (Government-Sponsored Enterprises – GSE), ki igrata ključno vlogo na trgu hipotekarnih vrednostnih papirjev. Fannie Mae je bila ustanovljena leta 1938 kot del New Deal programa predsednika Franklina D. Roosevelta. Njena primarna naloga je povečati dostopnost hipotek in likvidnost na nepremičninskem trgu – slednje dosega tako, da kupuje hipoteke od bank in drugih posojilodajalcev ter jih pakira v vrednostne papirje, ki jih nato prodaja vlagateljem. Na ta način omogoča bankam, da sprostijo kapital in odobrijo nova posojila. Nadalje, Freddie Mac je bil ustanovljen leta 1970 z namenom povečanja konkurence Fannie Mae in izboljšanja dostopa do hipotekarnega financiranja. Njegova vloga je podobna – odkupuje hipoteke, jih sekuritizira in prodaja na sekundarnem trgu, s čimer zagotavlja večjo likvidnost na trgu nepremičnin. Obe podjetji igrata ključno vlogo pri stabilizaciji ameriškega nepremičninskega trga in zagotavljanju dostopnosti stanovanjskih posojil. Med finančno krizo leta 2008 sta Fannie Mae in Freddie Mac utrpeli velike izgube zaradi nepremičninskega zloma, kar je privedlo do državne intervencije in prevzema nadzora nad njima s strani ameriške vlade.
